fbpx
Preskočite povezave

Steelseries Sensei Wireless – Test in ocena gaming miške

Če bi mi deset let nazaj kdo hotel prodati brezžično gaming miško, bi mu rekel, da naj ne trati mojega časa, saj sta zamik in nekonsistentno delovanje močno omejevala uporabnost, ko je vsak milimeter in vsaka milisekunda pomembna. A tako kot so v tem času napredovali računalniki, je tudi brezžična tehnologija doživela velike premike naprej. Smo že tako daleč, da lahko Steelseries Sensei Wireless Laser Gaming Mouse rečemo prav to, da je brezžična gamerska miška?

Steelseries Sensei Wireless Test  Steelseries Sensei Wireless Test Steelseries Sensei Wireless Test

Prva relativno uspešna gamerska miška, ki se je uspešno znebila kablov je bila Razer Mamba. Ta je prevzela obliko popularnega DeathAdderja, v katerega školjko so porinili še brezžični oddajnik, nabili ceno in to je bilo to. A začuda se Razer se ni odločil za nadaljno širjenje produktne linije – če je to posledica slabše prodaje zaradi zasoljene cene ali neprimerljivo slabšega performansa miške, ne vemo.

Sedaj se je za vstop na to tržno nišo odločil še en velikan gaming periferije, Steelseries. Ta se je, podobno kot Razer pred njim, odločil le za dodajanje brezžičnega modula že uveljavljeni liniji ambidextrous mišk serije Sensei.

Seveda to ni vse, kar so storili, saj bi v nasprotnem primeru niti približno ne mogli upravičiti sila zasoljene cene več kot stotih evrov. Že sama embalaža, ki je sicer po samem razpakiranju bolj kot ne nepomembna, nakazuje na kakovost izdelka v notranjosti. A na koncu me je ob odpiranju bolj kot sama miška presenetila priklopna postaja. Ta ni nerodna in štorasta, kot je to pogosto pri drugih rešitvah na trgu, temveč je po mojem mnenju idealna – sam si je ne bi mogel zamisliti bolje. Velika gumijasta površina na spodnji strani zagotovi, da ne prihaja do neželjenih premikov postaje. USB konektor, ki ga priklopimo tudi direktno v samo miško, ima vključen sistem za zaklep, tako da ne more priti do morebitnega izklopa in posledične prekinitve signala, saj baza služi tudi kot sprejemnik signala iz miške. Zgornji del pa je tisti, ki prepriča,  je oblika miške jasno zarisana v bazi, ki jo ob uspešnem priklopu pospremi še LED osvetlitev po celem obrisu le te. To dozo obkroža brušen kos aluminija, ki skupno z logotipom Steelseriesa doda na prestižu.

Proizvajalec za optimalno uporabo priporoča uporabo Steelseries Engine 3, programskega orodja, v katerem lahko relativno enostavno nastavljamo makroje na vseh tipkah miške, ki so nato shranjeni v proizvajalčevi oblačni storitvi in se ob prijavi v program avtomatsko posodobijo na vseh računalnikih, na katere priklopimo miško. Poleg makrojev lahko prilagajamo ob kateri višini se izklopi miška ob dvigu, vertikalno in horizontalno pospeševanje, ki je lahko nastavljeno na poljubno krivuljo, in še in še.

Predstavljam vam test miške, a o njej po dveh minutah še sploh govoril nisem. Čudno, kaj ne? Če preusmerimo pozornost še na miško, je le ta po obliki in funkcijah identična žični Steelseries Sensei, z razliko, da so brezžičnemu modelu odstranili OLED ekran na spodnji strani. Tam najdemo še kovinske kontakte za povezovanje z bazo, gumb za vzpostavitev brezžične povezave, kot tudi sam senzor, ki ima odzivni čas 1ms (torej komunicira z računalnikom pri 1000 Hz), zaznava premike do 3,8 metra na sekundo, prenese pospeške do 30G in ga lahko po občutljivosti prilagajamo od 50 do 8200 CPI oz. DPI.

 

Steelseries Sensei Wireless Test

Steelseries Sensei Wireless Test

 

Poleg standardnih dveh tipk, ki uporabljata kakovostne switche, najdemo na vrhu še z grobim profilom gumiran kolešček, ki je dovolj trd, da ga po pomoti ne premaknemo in obenem dovolj mehek, da premik ni naporen. Za njim sta še LED lučka, ki sporoča stanje baterije in tipka za nastavljanje občutljivosti senzorja. Ambidextrous oblika Sensei omogoča uporabo tako desničarjem, kot tudi desničarjem – in prav zato lahko najdemo po dve stranski tipki na obeh straneh ohišja.

Sama izkušnja uporabe je zadovoljiva – če sem odmislil, da je v notranjosti laserski senzor, pospeška, ki je inherenten tej obliki zaznavanja sploh opazil nisem med igranjem, niti nisem opazil “lag-a”; oz. zakasnitev pri uporabi brezžične povezave napram žični, o katerih so poročali drugi uporabniki na spletu. Sedaj nevem, če si slednji stvari izmišljajo, ali pa sem sam premalo dovzeten za te spremembe.

Sprememba 18g v teži med Sensei in Sensei Wireless prav tako ni predstavljala bistvene razlike po nekaj uvodnih urah navajanja, vendar bi s težo 120g lahko bila igralcem, ki preferirajo lažje miške, bila nekoliko pretežka. Seveda je dvig teže razumljiv, saj so morali v notranjost stlačiti baterijo, ki po navedbah proizvajalca zdrži 20 ur uporabe. Slednjo številko so gladko presegli, saj sem jo lahko brez vsakršnje zakasnitve uporabljal tudi še po 25 urah – je pa definitivno najlažje, da jo vsak večer po končani uporabi postavimo na bazo in smo lahko prepričani v polnost baterije naslednje jutro, saj za polnilni cikel potrebuje 3,5 ure.

Če ste resen tekmovalec v računalniških igrah, ali ste izjemno občutljivi glede vaše gamerske opreme, vam Steelseries Sensei Wireless ne morem priporočiti. Konec koncev pa proizvajalec s to miško niti ni ciljal na to skupino – marveč je namenjena uporabnikom, ki jih motijo žice, a obenem niso pripravljeni žrtvovati vzdržljivosti baterije, ergonomičnosti oblike in sposobnosti v igrah. Le cena je nekoliko zasoljena.