[ Preberi prvi članek v seriji - So videoigre zdrava zabava ali zapravljanje časa ]

 

 

Pozitivni učinki igranja videoiger

Nekaj študij se pa posveča tudi pozitivnim učinkom igranja – posamezniki, ki so igrali strateško igro StarCraft, so pridobili na hitrosti in natančnosti sposobnosti hitrega menjavanja med mišljenjem o večih stvareh istočasno; igralci prvoosebnih strelskih videoiger, naj bi hitreje procesirali informacije in sledili do 30 odstotkom večim predmetom kot neigralci na celotnem področju vidnega polja; po igranju igre Super Mario 64 vsaj pol ure na dan tekom obdobja dveh mesecev, so po skeniranju z MRI nemški raziskovalci videli občuten porast možganske sivine na področju možganov, ki upravljajo s prostorsko orientacijo, spominom, strateškim načrtovanjem in finomotoričnimi sposobnostmi v rokah. Prav slednje sposobnosti so testirali na medicinski fakulteti teksaške univerze, ki so na simulatorju operacij, s katerim ni nobena od testnih skupin imela izkušenj, izvedli serijo 32 nalog, s katerimi so posnemali operacije. Študentje, ki so igrali štiri ure na dan in srednješolski maturanti, ki so igrali dve uri na dan, so imeli oboji boljše rezultate kot rezidenčni doktorji, predavatelji na fakulteti. Kljub vsem omenjenim raziskavam slovenski strokovnjak, ki redno predava staršem, otrokom in učiteljem na temo varnosti na internetu glede pozitivnih učinkov videoiger odgovori, da so to le urbane legende.

 

 

Petra Belina, strokovna sodelavka Centra za pomoč pri prekomerni rabi interneta LOGOUT, med pozitivne učinke našteje tudi učenje tujih jezikov, poznavanje zgodovine, hitrejše zaznavanje razlik, krepitev abstraktnega, strateškega mišljenja in logičnega sklepanja, ekipnega sodelovanja in ostalih spretnosti, za katere pa doda, da prepogosto ostanejo izražene zgolj v svetu iger.

 

 

Zasvojenci in kako jih opaziti

Prekomerno igranje je, kot vsak eksces, škodljivo za igričarja, do te točke, da imajo po besedah Maje Vreča iz centra Safe.si zasvojenci od videoiger identične odtegnitvene simptome kot zasvojenci od heroina, od mrzlice in glavobolov, do bruhanja. Izpostavi še, da odvisni postanejo posamezniki, ki jim v življenju nekaj manjka, pravi da »je odvisnik slika človeka, ki ima problem zunaj samih videoiger, pa naj bo v okviru družine, šole ali česa tretjega. Nastop zasvojenosti ni pogojen s številom ur, ki jih posameznik preigra na dan, temveč, ko mu je to glaven fokus, ko opusti vse druge dejavnosti, da lahko posveti ves svoj čas igram.«

 

 

 

V družbi igralcev in igralci v družbi

Verjetno največja razlika med videoigrami današnjega dne in tistimi izpred desetletij je njihova socialna vloga. V League of Legends (LoL), trenutno najpopularnejši videoigri na svetu, z več kot 30 milijoni uporabniki dnevno, mora igralec sprejemati odločitve o soigralcih, nasprotnikih in v prenekateri situaciji voditi veččlanske ekipe. Ta moštva v naspkrotju s stereotipi dandanes niso sestavljena iz socialno izoliranih najstnikov, temveč je povprečen igričar 31-letnik, ki prav verjetno igra s prijatelji ali tekmovalno.

 

»Razlogov, zakaj igram, je več. Najpomembnejši je definitivno druženje, saj vse kar počneš sam, ni tako zanimivo, kot če to stvar delaš z večimi prijatelji. Skozi leta se je razvila tekmovalna scena, katera mi vliva energijo, da se trudim biti med najboljšimi v regiji,« nam zaupa Žiga Gaber, sicer dijak četrtega letnika murskosoboške Srednje poklicne in tehniške šole. Medtem Oskar Dimec, ki mu je prostočasna dejavnost obdelave videov svojega igranja pomagala do kariernih priložnosti, pove, da »videoigre  igram, ker mi je to sprostitev in relaksacija, kot tudi imam rad ekipne igre, saj se lahko skozi igranje družimo s prijatelji.« Nekoliko drugačne razloge navede Samo Kuzmič, sicer študent drugega letnika farmacije na Univerzi v Ljubljani: »Po treningu in študijskih obveznostih sta igra ali dve idealni za sprostitev, z LoL-om pa vadim tudi ekipno delo in komunikacijo, ki je nujno potrebna tudi v drugih športih.«

 

 

Tekmovalna stran

Igralci omenjajo videoigre kot tekmovalen šport, in ne prav brez razloga. Generalni direktor NBA ekipe Houston Rockets, Daryl Morey, je na MIT-jevi športni konferenci izjavil, da bodo elektronski športi nekega dne največji šport na svetu. Pred tremi tedni se je zaključil največji igričarski dogodek na svetu, ki se je ponašal z nagradnim skladom več kot 10 milijonov dolarjev. Drugo tekmovanje je na televiziji in spletu sočasno spremljalo 8,5 milijona gledalcev. Organizirane so lige, ki se vsakodnevno v živo prenašajo več stotisočim sočasnim gledalcem, razprodani finali turnirjev pa se odvijajo na stadionih, ki sprejmejo desettisoče gledalcev.

 

Sicer niti v Sloveniji, še manj pa v Pomurju nimamo tekmovanj takšnih razsežnosti, razlogi za to se pa po besedah Dominika Baligača, enega lokalnih organizatorjev tovrstnih dogodkov, ki imajo do sto udeležencev, »začnejo in končajo pri kupni moči. Pa čeprav je lokalna skupnost izjemno aktivna v večih tekmovalnih igrah, si igralci ne morejo privoščiti prijavnin v višini 100 evrov in več, kar je v tujini stalna praksa. S simboličnimi prijavninami, ali pa celo izvedbi dogodkov brez njih, pa nimamo možnosti razvijati infrastrukture, kar nas omejuje pri rasti.«

 

Igre same po sebi ne predstavljajo bistvene nevarnosti za uporabnika, prav nasprotno, v marsikaterem primeru celo pomagajo pri razvoju in izboljšajo sposobnosti igralca. Seveda pa pri prekomerni uporabi negativno pretehta pozitivno. Pri današnji mladini so za prvi stik z videoigrami zaslužni pametni telefoni in tablice, ki otroke prevzamejo in vpejo v svoj svet. Tako imajo starši nekaj trenutkov zase, ki pa se radi sprevržejo v nekaj minut, le te v ure, in nenadzorovano igranje se kaj kmalu stopnjuje do zasvojenosti, ko otrok več noče funkcionirati, brez da bi »dokončal ta level«, ali »premagal tistega zmaja«. Kot z vsako stvarjo v življenju – potrebna je zmernost.